Čas ne celi ran, samo pomaga nam živeti z njimi.

Zdaj si, zdaj te pa več ni. Na nek način prav smešno ane? Pa ni. V resnici je prav žalostno.
V zakonih narave piše, da mora otrok pokopati svoje starše in ne obratno. Zakaj ta zakon pri tebi ne velja?
Se ti ne zdi, da je ta jesensko obarvan torek pri tebi prišel kakih 60 let prehitro? Se ti ne zdi, da bi moral danes z nami ven. Saj je petek prijatelj moj, to je dan za zabavo.
Ampak ta petek ni bil. Danes smo preživeli zadnjo popldan v tvoji prisotnosti. Zakaj si bil tako tiho? Zakaj nas nisi niti pozdravil? Tvoja mati objokana stoji v objemu tvojega očeta, tvoja sestra se utaplja v solzah, ti, ti pa ne narediš ničesar.
Ne razumeš? Potrebujemo te. Brez tebe smo drugačni.
V rokah stiskam belo vrtnico, ki požira moje solza, ko padejo iz lic.Od tujca sprejmem robček, da vsaj malo pobrišem "nasade"mojih solz na obrazu.
Kmalu zatem se zlomim. Ne samo jaz, fant ki stoji zravem mene joče. Jočejo dekleta, ki so z mano hodile v osnovno šolo. Tvoja gimnazijska sošolka bere zadnje pismo tebi v slovo. Tudi ona se zlomi.
Kmalu zatem spustim vrtnico v globine tvojega zadnjega doma. Mrzli marmor bo vedno prekrit s toplimi svečami in prijaznimi rožami, ki bodo pazile nate. Ne skrbi, nebo jih zmanjkalo.
Ti boš pa ostal tam, kjer si vedno bil-v naših srcih.




©2007-2009 ~blurthelinesx