Neda se mi več, res ne.
Niti nimam več časa.

In zakaj bi?
V čem je smisel vsega tega?


Bedno je aveš, pomlad se je spet prelevila v zimo in me pustila v razploženju povoženega konja. Mami je spet tečna s tem, da me nebom spet vozila po bolniščnicah zarad dehidracije. Ampak jz res nemorm jest. Od učeri sm pojedla četrtino jagode, ostalo jagodno kupo pa prepustila sošolcu. Pa trenerju tut ni fajn to. In zdej se mu zdi kot da nimam več volje pa vsega tega sranja za trening. In ja, trenutno mi res ni. Kr nimam časa. Nimam časa za nč. Ne za učenje, računalnik. Tut dihat več nemorem ampak nimam niti časa za smrt. In kaj mi preostane?

Še vedno mam najrajš mojo mačko. Kr je ona pač žival in ji je vseeno, če mam narobe oblečene hlače in če mam obuto samo eno nogavico. Kr me ima ona pač najrajši. In ja, trenutno je ona edina družba ki jo hočem, hvala.