Začetek.

Ja, jutri začnem. Ali pa mogoče že danes. Kakorkoli, dnevnik bo. Mora bit. Pa ne zato, ker ga pišejo skoraj vsi. Ampak samo zato, ker nekako morem misli, občutke nekam dat. Pač nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala čisto vse.

Ah, saj sploh ni tako težko tega pisat. Mnogi govorijo, da je začeti najtežje. Posebej to opažam pri pisanju spisov, ko ima večina sošolcev enako mnenje: »Profesorica, zakaj začetek? Zakaj uvod? To je najtežje.« Ko se spis približuje koncu spet ista zgodba: »Profesorica, jz ne bom napisal zaključka, ker je preprosto to nemogoče. Vsaj pri meni.«

Jz pa nisem tega mnenja. Po moje sta začetek in konec najlažja stvar.

Moje mnenje: »Začetek ni težek. Niti težek ni konec. Najtežje je tisto vmes. Tisto, ko moraš vztrajati in ohranjati.«

In ja, začela sem. Začela sem filozofirati na vse konce in kaj malo mi je mar, če ti ni všeč. Seveda, izbira je tvoja.
Še enkrat: začela sem.